V počitnice so mladi gledališčniki zajadrali malo drugače, saj so se 27. in 28. 6. na odru Levstikovega doma posvetili igralstvu na delavnicah Gledališče te poišče, ki jih je s podporo Občine Velike Lašče letos prvič organiziral Zavod za razvijanje ustvarjalnosti. Vodil jih je dramski in filmski igralec, glasbenik in režiser Bojan Maroševič, sicer zaposlen v SNG Maribor. S svojimi bogatimi izkušnjami, pripovedkami iz filmskega in gledališkega sveta, je pričaral poklic igralca v vseh lučeh. Anekdote so nam pripovedovale o odrskih potegavščinah velikanov našega gledališča kot sta bila Stane Sever in Maks Furjan, o Bojanovih izkušnjah iz snemanj filmov ter srečanji z igralci kot je Sir Laurence Olivier, o delu z Boštjanom Hladnikom in prvem filmu pri 16-ih letih in še marsičem. Pripovedk bi Bojan lahko natrosil za debelo (in zanimivo) knjigo.
Naučili smo se, da je oder posvečen prostor, v katerega stopa igralec kot lik, v katerem ni prostora za privatnost, pač pa za premišljeno in zbrano igro telesa, mimike, besede. Modrosti starih mojstrov so najboljši recepti, tako je Bojan pogosto citiral Shakespeareja: “Prilagodite kretnjo besedi, besedo kretnji.” Nič na odru ne sme biti odveč, vsak gib ali pogled je za gledalca sporočilo. Igralec mora biti zato najprej pošten do sebe, verjeti sebi, ko gradi lik in potem mu verjamejo tudi gledalci. Naučili smo se nekaj osnovnih igralskih postavitev in trikov, ki omogočajo gledalcu čim boljše spremljanje predstave. V gledališču prikazujemo življenjske situacije na neživljenjski način, toda ta specifičen gledališki jezik je enak po vsem svetu in ga zato razumemo vsi. Ker Bojan predava tudi retoriko, smo dobili nekaj koristnih nasvetov za branje in dikcijo. Posebej smo se poukvarjali z umirjanjem treme. Gledejcem je bilo všeč predvsem, ko so delali na konkretnih rečeh (kot branje in kratki prizori – etide) ker so imeli snov za razmislek, kaj lahko popraviš, spremeniš, upoštevaš pri igri na odru. Morda bi veljalo prizore večkrat ponoviti, dovršiti, preizkusiti, da bi prodrli še bolj v srž igranja. Nini je bilo všeč, ker je Bojan svoja stališča zagovarjal, jih ilustriral s svojo igro. Celina pa pravi: “Povezujem glasbene večere v Polhograjski graščini. Vse se mi je zdelo poučno ter uporabno, tudi v vsakdanjem življenju, ne le pri nastopanju.”
Foto in besedilo Ana Porenta