Letošnji Gledejski piknik je bil zvest tradiciji v vseh pogledih. Tudi po tem, da se je začel dokaj dolgočasno. Morda nas je le vreme presenetilo, saj je bilo za spremembo skoraj vroče.
Najprej se je pokazal velik prepad med generacijami: zaupanje med “starejšo” in “mlajšo” Gledejo je bilo pod površjem gladine Rašice. Vseh mučnih podrobnosti o tem ne bom pisal. K sreči sem imel dovolj dela s pripravo ognja in roštiljem nasploh.
Led je prebila “duhovna voditeljica” mlajših gledejcev Mojca s tem, da se je pridružila starejšim pri partiji taroka. Ja … tudi karte lahko zbližujejo ljudi, kot se je izkazalo …

Seveda pa je bil led dokončno prebit šele po tem, ko je pod pljuski in čofi vzvalovila in se spenila gladina mrzle (in ne ravno čiste) Rašice. Nekateri temu pravijo krst, čeprav krst to ni. Krst je za gledejca ali gledejko trenutek, ko prvič stopi na oder pred publiko. Na gledejskem pikniku pa skoraj nikoli ni publike. Razen tega pa se kopajo le tisti, ki si tega želijo.
Kopanje v Rašici na Gledejski piknik se je rodilo na prvem pikniku, ko so se razposajeni gledejci začeli spontano škropiti s pomočjo odsluženih plastenk Fruca … Ko so bili že vsi mokri, so se, – kamor je šel bik, naj gre še štrik – vzajemno zmetali v vodo … in tako se je začelo ter postalo tradicionalno.
V nedeljo smo zmočili kar nekaj oblek, pojedli kar nekaj mesa, zelenjave in celo sadja, popili veliko vode in sokov (in preživeli ob čevapčičih brez piva) zmetali na mizo ali travo kar nekaj partij taroka in enke in ze zelo narežali ter na splošno lepo imeli …
Ne trdim, da je na koncu prevladala vsestranska ljubezen med “tavelkimi” in “tamalimi” upam pa si trditi, da so se, kljub mrzli vodi, odnosi dodobra otoplili …
Na koncu naj se svoji skupini zahvalim za darilo in pesmico.

Rad vas imam, vse!

In še povezave na slike (razdelil sem jih na dve, da bodo hitreje delale):
[Prvi del] [Drugi del]