»Ljudje smo kot mehurčki,

ljudje smo kot preja,

naše želje so metuljčki,

ne veš, kje je meja.

Na svetu nas je mnogo, milijarde ljudi,

pa si izgubljen v času in se ti zdi,

da si ničla, neopazen, ves potacan,

kaplja v morje, ki jo golta ocean.

In če pogledaš dobro, enkrat, ko nisi slep,

opaziš, da se kaplja kapljice drži,

da morje je tisto, ki iz kapelj se rodi,

iz malih, nepomembnih, takih kot si ti.

Ljudje smo kot mehurčki,

ljudje smo kot preja,

naše želje so metuljčki,

so videz, niso meja.«

(Iz zaključnega rap komada Videzov sveta)

12. 2. 2016 smo v polni dvorani Levstikovega doma z navdušenjem sledili krstni izvedbi avtorske mladinske gledališke predstave Videzi sveta.

Besedilo: Ana Porenta, Gregor Grešak, Sara Samsa, Anže Starič, Urša Zalar (Objaljveno v knjigi Videzi sveta s tremi drugimi dramskimi besedili, ki so nastali pri Gledeji, 2007.)

Priredba besedila in režija predstave: Dejan Spasić

Igra sedem neustrašnih / predstavljenih v fotoutrinkih: Urša Zalar, Ula Pavlič, Zala Podobnik, Dan Grešak, Simon Lušin, Dren Gruden, Simon Marolt

Glasba in zvok: Peter Dekleva, Dan Grešak

Kostumografija: Neli Štrukelj

Video: Mare Mutić / Montaža videa: Darko Sinko

Tehnična izvedba: Urban Gruden, Matej Hren, Niko Samsa

Strokovna pomoč tudi: Matjaž Ivanišin

Predstavo je sofinancirala Občina Velike Lašče

O vsebini predstave:

Navdihujoča gledališka zgodba o filmu in prijateljstvu, ki se odvija v kempu na slovenski obali. Mlada brezposelna zanesenjakinja si želi posneti svoj film, a se lahko nasloni le na svoje zamisli, entuziazem in moč prepričevanja. Obenem se na plaži snema reklamni film, ki ga dela profesionalna ekipa in za sodelovanje nudi plačilo. Kateri film: Videzi sveta ali Mednarodna nadstropja hotelov sveta bo bolj prepričal mlade? / Kateri videz vara, čigav je pristnejši? / Kdo bolj verjame v svoj film?

Po predstavi, še s svežimi vtisi, sem lahko pokukala v zakulisje Videzov sveta. Najprej igralci:

kdo ste, koga predstavljate?

SIMON LUŠIN: Ko je režiser povedal, da bom v igri igral raperja Robija, smo bili na začetku vsi presenečeni, sam pa sem bil tudi precej skeptičen, saj o rapanju nisem imel pojma. Vendar se mi zdi, da se je vloga raperja skozi sam proces dela nekako izoblikovala kar sama od sebe, z vsako vajo je postajala čedalje bolj oprijemljiva. Vesel sem, da sem po dolgem času spet sodeloval v gledališču. Všeč mi je, da je na odru veliko eksperimentiranja, da zaviješ tudi v kotičke, kamor v zasebnem življenju najverjetneje ne bi pokukal. Tako se v gledališču z vsako novo vlogo naučiš nekaj novega o sebi, odkriješ nov košček sebe, za katerega sploh nisi vedel, da obstaja.

URŠA ZALAR: Sem Urša in igram Uršo, nezaposleno mlado dekle, ki si želi posneti kratki film ter se hkrati obdati s prijatelji, ki jih je zapustila ali pa izgubila. Predvsem jo dojemam kot dekle, ki želi sama sebi dokazati, da lahko doseže zadan cilj, da se da nekaj narediti iz nič in z nič. Da je živeti brez denarja lahko. Oziroma, da denar ni tako pomemben. In ugotoviti ali so na svetu še ljudje, ki bodo dali delček sebe v nepoznano zanimivo stvar, in za to ne bodo plačani.

SIMON MAROLT: Jaz sem režiser in sem morda edini negativec v predstavi, na morju sem se znašel zato, ker bi rad posnel reklamo za veliko stranko, za Mednarodna nadstropja hotelov sveta, v bistvu se mi sploh ne da, ampak važno, da bo orng plačano, našel si bom asistenta, da bo delal namesto mene, za reklamo potrebujem še nekaj statistov, katerih ne mislim kaj preveč plačevat, tudi iskati mi jih ne bo treba, saj zato pa bom imel asistenta, važno da doobroo zaslužim … lahko pa še povem, da znam hitro izgubiti živce, če ni tako, kot sem si zamislil ali pa če izgubim posel … Moje največje zanimanje je seveda fuzbal, gledam ga non stop, prav tako spremljam vse igralce na portalih in forumih, tako da mi glede tega ne more res nič uiti.

ULA PAVLIČ: Jaz sem Julija, sicer bolj zaprta oseba, veliko mi pomenijo prijatelji in pa seveda računalnik in telefon! 🙂 Eden večjih spominov je bil zame to, kako smo si zaradi majhne napake uničevali hlače, saj je bil eden od vijakov na odru zelo oster in smo bili zaradi tega velikokrat popraskani ali pa imeli uničene obleke, ampak smo se seveda na koncu temu samo smejali. Super je bila tudi ta povezava med igralci, saj to rabi vsak, ki stopi na oder in smo res uživali v tem času, ko smo delali skupaj, veliko časa smo se presmejali do solz in se motili ter pozabljali stvari in podobno. Sicer pa, najlepše je bilo to, da smo po koncu premiere vsi prišli v zaoderje in se samo objeli in si dajali petke, ker nam je po več mesecih dela uspelo odigrati tako, kot znamo najboljše.

DAN GREŠAK: Sem Wolf. Programiram. Med poletjem pa to najraje počnem v kempu, kjer grem lahko zjutraj plavat, čez dan jammam s prijatelji, zvečer pa rad hodim na zabave, še raje klepetam z Jul, za katero vem, da je v kempu, a je precej redkobesedna glede svoje lokacije, zato sem se odločil, da stvari vzamem v svoje roke in jo poiščem.

ZALA PODOBNIK: Moje ime je Naja. Sem zelo vesela in navdušena punca. Rada imam spontane ideje, rada živim v trenutku. Ne obremenjujem se s stvarmi, ki me na moji brezskrbni poti ovirajo. Sem samosvoja. Navdušena sem, ker sem ravno odkrila eno spletno stran z res lepimi oblekcami in jo hočem nekomu pokazat. Mogoče Juliji. Ah, itak bo rekla, da je to ne zanima. No, moram it, čau!

DREN GRUDEN: Sem Žan. Čez leto študiram, poleti pa uživam … Kadar ne delam pri reklami. Ampak saj ta reklama za Mednarodne hotele ni tako slaba. Lahko sem na morju, plačajo me, pa še zanimivo je. Tudi režiser je še kar v redu. Pa saj sploh ni zares pomembna. Pomembno je, da se zabavam in da je tukaj v kempu ogromno hudih punc.

Mini intervju z režiserjem predstave DEJANOM SPASIĆEM

Zdaj pa – mimo še enega vprašanja za Uršo prav ne morem: Ti si soavtorica besedila in edina, ki je od avtorske ekipe besedila v krstni uprizoritvi tudi odigrala … Uršo. Tvoji vtisi?

URŠA ZALAR, avtorica besedila in igralka v prestavi Videzi sveta:

Na Gledejo in na ustvarjanje predstav v takratni gledališki skupini, ko sem obiskovala še osnovno šolo, me veže neskončno število lepih spominov in med ustvarjanjem te predstave, ki zajema tudi besedila naših gledejskih predstav, sem podoživela mnogo stvari oz. imela mnogo mentalnih skokov v preteklost. V bistvu se mi ob samem branju besedil vedno narišejo pred očmi prizori, ki smo jih delali pred več kot desetimi leti, spomnim se rekvizitov, oseb, glasov, vsega. S Simonom (Lušinom) sva včasih med vajami obujala spomine, vendar je vseeno drugače, saj sva bila pri ustvarjanju te predstave samo dva stara Gledejca. Poleg tega smo imeli drugega režiserja in bolj ko smo z Dejanom postavljali Videze sveta, bolj se je stara slika naših predstav izgubljala in tako so sedaj to zame ločeni svetovi različnih predstav. Drugače sem se med ustvarjanjem počutila odlično, vzdušje je bilo vedno dobro, ogromno smo se nasmejali. Sedaj, ko s službe ne hitim na vaje, čas vseeno teče bolj počasi in ugotavljam, da se človek tega Levstikovega doma kar hitro navadi 🙂

SIMON MAROLT: Sama predstava mi je bila dokaj všeč, še bolj mi je bil pa všeč njen nastanek, saj še nikoli nisem sodeloval s profi režiserjem – kar pomeni, da sem dobil ogromno izkušenj in idej, ki jih bom lahko uporabil še v kakšni predstavi. Z osebjem in s soigralci se super razumemo že od začetka. Smo se pa tudi med nastajanjem predstave med seboj povezali prijateljsko in kolektivno, kar se mi zdi zelo pomembno. Vse pohvale pa gredo po mojem mnenju Režiserju, saj je iz povprečne predstave naredil skorajda spektakel in neizkušene igralce natreniral v skorajprofije.

Pa še Gledejki, ki sta tokrat le gledali: Kako se ti je zdela predstava? Je prebudila tudi kak tvoj spomin?

SARA SAMSA, soavtorica besedila Vidzei sveta, ki si je ogledala premiero:

Res mi je bil užitek gledati to predstavo – vse pohvale vsem sodelujočim, super igro ste pripravili!

Najprej sem bila presenečena, ko sem v Trobli videla letak za premiero, potem pa sem se spomnila, da smo res nekaj ustvarjali pri Gledeji:) Pred predstavo sem poiskala knjigo in osvežila spomin. Glede ogleda predstave pa … zanimivi občutki. Mislim, da si jo bom morala ogledati še enkrat, ker je bilo zdaj toliko spominov, iskala sem povezave in določene dele besedila skoraj ponavljala zraven, ker sem se spomnila svojih vrstic (sploh tisti del, ki je bil iz teksta Prjatlce). Od našega ustvarjanja je minilo verjetno že 10 let ali več? Že med predstavo sem govorila mami: se spomniš, ko smo mi to igrali? Pa se seveda ni spomnila, jaz pa sem imela polno glavo spominov, tako da je bil ogled predstave kar malo čustven.:) To je bilo res eno lepo obdobje ustvarjanja pri Gledeji, drug čas. Predvsem sem se zavedla, koliko sem že stara in kako drugačno je moje življenje zdaj:)

MOJCA ŠILC, tudi voditeljica Najdihojce, tokrat gledalka:

Ta Gledejina predstava je bila zame prva po dolgem času, v kateri nisem nastopala, sem pa zato kot gledalka v njej zelo uživala. Všeč mi je bilo, ker se je med seboj prepletalo več različnih zgodb. Če povežem z vsebino, bi lahko rekla, da so bile te posamezne zgodbe likov kot kapljice, ki so se na koncu združile v eno. 🙂 Zdela se mi je tudi odlično tehnično izpeljana, ideja s projekcijo in senčnim gledališčem je res zažgala! Scene je bilo res malo, a je bila ta maksimalno izkoriščena.

Zdaj pa vi: Pridite na Videze, ponovno ali na novo, da bo svet lepši in prijaznejši!

Pogovarjala sem se Ana Porenta

Fotografiral je Gregor Grešak